Ubistvu so mi taki dnevi ušeč. Taki dnevi, ko me razganja, ko si v glavi ves čas popevam nothing can bring me down in you can’t stop me, I’m close enough to kiss the sky. In preprosto ne vem, in ne morem dojet kaj je s temi ljudmi. Včasih imam občutek da se to dogaja samo pri nas. Ljudje ti sploh ne dovolijo sreče, zdi se, kot da ti jo zamerijo. Kot da je nekaj raobe s teboj, če si srečen. Nate gledajo kot na nekoga, ki je zgubil nadzor nad realnostjo, kot na nekoga, ki je z glavo v oblakih in sploh ne ve kaj to življenje je. Kaj se pravi živeti. Pa je življenje sploh življenje, če ne živiš zato da si srečen? Nate gledajo na nekoga, ki je od svoje navidezne sreče preveč opit in je slučajno spregledal neko dejstvo, ki bi ga moralo spraviti na realna tla in samo čakajo, kdaj se bo nekdo upogumil in ti vrgel poleno pod noge, da se boš končno speljal iz oblakov. Ker biti srečen brez razloga se pa res ne spodobi.

In ne, če se smejim, nisem zadeta.